Gizmo

Bilo je hladno jesensko jutro, ko sem bil na sprehodu z Xeno, Kasa takrat še nismo imeli. Vračali smo se proti domu, ko naenkrat izpod neke ograje pred naju priteče majhna siva kepica, bil je majhen, sestradan mucek. Pritekel je psici nasproti, bi rekel skoraj direktno v gobec, češ tukaj sem, požri me, zanimivo je bilo, da ga je psička zelo materinsko sprejela, bila je navdušena nad svojo najdbo. Niti trenutka nisem razmišljal, malege mucka sem pobral in ga dal na ramo, kakor kakšnega papagaja, krčevito se je držal in tako sem ga prinesel domov. Bil je tako sestradan, da je takoj popadel briketke od našega starega mačkona, po kratkem času sem ga moral na silo odstranit od skodelice, saj sem se bal, da se bo prenajedel. Ko smo ga stehtali je tehtnica kazala 350 gramov, bila ga je sama kost in dlaka, ki je stala po koncu, bil je kot kak gremlin, zato je dobil ime Gizmo.
Muc je ostal pri nas in delal družbo staremu mačkonu, s katerim sta se odlično razumela. Zelo rad je imel človeško toploto, saj se je vedno če je le bilo možno stisnil komu od nas, tudi Xeno je imel zelo rad, v šali smo vedno rekli, da je njen sin, kadar je prišla v hišo je najprej poiskala Gizmota, in ga malo prešnofala, on je pa zadovoljno predel ob tem.

Danes nam ga je kruta usoda vzela. Pri prečkanju ceste ga je povozil avto. Ne bom obsojal brezbrižnosti voznika, ki se mu ni zdelo vredno ne zavirati ne ustavit potem, da bi pogledal, kaj je storil, ne to res nima smisla.
V tem trenutku, lahko rečem samo eno,
GIZMO, hvala ti za leto in pol tvojega življenja, ki si ga preživel z nami, POGREŠALI TE BOMO !