Včeraj se mi je zgodilo tisto, kar vsak resen vodnik vlečnih psov upa, da se mu ne bo nikoli. Moja prekrasna vprega Malamutov je odšla sama na trening.
V filmih to izgleda precej komično, meni pa je v tistem trenutku bilo vse prej, kot do smeha, pravzaprav je to grozna izkušnja in upam, da se mi ne zgodi nikoli več.
Bilo pa je takole.
Zjutraj sem se odločil, da ker ni dovolj snega, bomo šli na bikejoring. Ker pa nisem imel pripravljenih vrvi za dva psa sem lepo vzel vrvi od sank in vpregel vse štiri pse, do tu vse lepo in prav. Zapletlo pa se je, ko sem hotel ekipo prepet iz fiksnega priveza na kolo. Tik preden sem priključil karabin za kolo, so mrcine nesramne povlekle tako, da me je karabin vščipnil v prste. Kljub mojemu silnemu prizadevanju in boličim prstom, sem jih poizkušal nekako zadržati, vendar ni šlo. Moral sem se odločit, ali psi ali prsti in končno izpustil vse skupaj. Cela ekipa, pa se je lepo navezana v vrveh zapodila po progi BREZ MENE !!!
Vse skupaj se je zgodilo v parih sekundah, ekipa je šla, kaj zdaj, kaj zdaj, treba se je v naglici in paniki odločit, kaj narest ???
Ker gre prvi kilometer proge skozi gozd po gozdni poti, sem se s kolesom zapodil za njimi upajoč, da se bodo kje ustavili, ali pa se bodo vrvi kam zapletle. Sledil sem jim po sledeh v blatu in ostankih snega, vse do gozdne ceste, kjer je bilo videt, da so nadaljevali pot po običajni trasi kjer treniramo. Do tu sem bil popolnoma brez sape, v glavi pa so se mi že porajale črne misli, kaj če......
Najbolj sem se bal za Naty, saj ni tako močna in hitra, kot ostali in bi se lahko zgodilo, da jo bodo vlekli za sabo, kaj če se zapletejo in se kakšen zadavi, kaj če si kakšen zlomi taco, kaj če...., kaj če.... Da je stvar še hujša na tej progi mobitel ne lovi povsod, na srečo pa natanko vem, kje je signal. Končno pridem na signal in pokličem Janjo, ki je bila tisti trenutek v trgovini na blagajni. Ker sem zelo paničaril po telefonu je pustila voz kar tam in takoj letela v avto in domov, po poti grede sva bila na vezi kam naj pride in čez doooooolgih 15 minut me je končno dohitela. Kolo sem pustil ob cesti in se zapodil z avtom za njimi in po štirih kilometrih sem jih končno dohitel, no v bistvu so bili že tako zapleteni, da niso mogli nadaljevat in so čakali na odrešitev.
Lepo mirno z mirnim tonom sva pristopila, da pogledava ali so vsi celi in pričela reševat pse iz vrvi. Ko sem videl, da so vsi živi in zdravi, se mi je ogromna skala odvalila s srca in končno sem pogoltnil tisti cmok v grlu. Ej, samo da so živi in zdravi. Naty in Xeno smo naložili v avto in ju je Janja odpeljala domov. Sam pa sem vzel Simbo in Kasa. Vžgali smo po bližnjici skozi gozd, do kraja kjer sem pustil kolo, ju lepo pripel in že sta bila spet pripravljena na akcijo, kot da se ni nič zgodilo in jo tokrat skupaj mahnili proti domu :)
