Bližnje srečanje svinjske vrste

Slika izposojena iz : http://kid.kibla.org/~zgs/html/divja_svinja.html


Danes, smo zopet tako kot vsak dan trenirali bikejoring na naši ustaljeni progi, takoimenovanem "pasjem krogu". Trening je potekal dokaj mirno, dokler nismo imeli srečanja z prebivalci gozda.
Bilo pa je takole .
Lepo mirno smo tačkali, tam okoli 12km/h, ko naenkrat Kas rata pozoren na levo stran ceste in prične pospešeno vleč, psica mu seveda pridno pomaga, jaz pa sem najprej mislil, da je najbrž kakšna košuta in ni panike, ter pridno vzpodbujam psa, kako sta pridna in vlečeta. Naenkrat na hribčku nad cesto približno 50 metrov vstran zagledam eno kosmato rjavo postavo in še eno in še eno, ou fak si mislim divji prašiči. Silovito zabremzam in ustavim psa, svinja na čelu povorke pa se z vso silo zapodi naravnost proti nam tako, da je suho listje kar frčalo po zraku. Psa sta jo visoko vzravnano čakala pripravljena, jaz sem pa silovito stiskal zavore na kolesu in se drl hook ( ukaz za pse, ki pomeni, da ne smeta vleč ). Ko nas je ta svinjska lokomotiva zagledala bolj od blizu, si je nekako 10 metrov pred nami premislila, zavila nekoliko v levo, preskočila cesto in odbrzela v dolino na naši desni, za njo pa še trije mladiči, ki so že kar veliki, tako na oko bi rekel, da imajo nekje okrog 40 kg. Svinja na začelju pa je ostala na hribčku, nas še kratek čas gledala in se odločila, da ne bo prečkala ceste.
Spustil sem zavore in dal ukaz GO, psa sta v trenutku pospešila na vso moč, saj sta upala, da ujameta vsaj ta zadnjega pujska, po približno 500 metrih sta malo popustila in v pospešenem tempu z penastimi gobci smo lahko nadaljevali proti domu.
Jutri pa novim dogodivščinam naproti :)

Povzetek 6. tedna

No tukaj je tudi tedensko poročilo, kako napreduje moje hujšanje :
Teža po tanovem znaša 124,4 kg kar pomeni, da gre še vedno vse po planu
Zdaj pa lahko rečem, da sem shujšal 10 kg, oz. točneje 10,7 kg, v 6-tednih, kar je mislim da odličen rezultat :)
- 2x bikejoring
- 2x fitness
- 1x dog trekking na Goteniški snežnik

Borba s kilogrami bo potekala še naprej, dokler ne bom izgledal tako kot eden od tistih 300 Špartancev iz filma ;)

Red, disciplina, trdnost, nepopustljivost, samozavest !!!

CAC Celje 12. Winter winner

Današnja "vadba", je bila ena najtežjih doslej.
Bili smo namreč na državni razstavi psov v Celju, kjer sem razstavljal mojega Kasa.
Kolikor veste sodimo bolj v gozd in v hribe, ali pa na bikejoring progo, zato je takšen dogodek, kot je razstava za nas še posebej naporna, bolj v psihičnem smislu in pa tudi v fizičnem. Prepričat namreč, vlečnega psa naj bo pri miru je svojevrsten napor za oba.
Ampak vseeno se je najin trud in napor izplačal, ker danes so nam bile izgleda zvezde naklonjene.
Najprej je bila na sporedu redna razstava, potem pa še takoimenovana specialka namenjena psom iz FCI 5 skupine , kamor spada tudi Aljaški Malamut.
Na obeh razstavah, je Kas osvojil CAC, kar je najin največji uspeh doslej, če bi mi kdo danes zjutraj napovedal kaj takega bi mu rekel : "nemogoče", pa vendar je resnično :)

Torej še enkrat: Kaskae from Anaya`s Land, 2x cac, v razredu open ( odprti )

Xena 1. del

Tokrat bom, kakor sem obljubil, napisal zgodbo o naši psički, Aljaški Malamutki, Xeni, ki bo več delih, da ne bodo posti predolgi :)

Torej po smrti našega Šarpija, sem se odločil, da nemudoma kupim drugega psa, da Janji vsaj malo olajšam bolečino ob izgubi njenega pasjega prijatelja. Ob dopoldnevih ko sem bil na delu sem jo večkrat poklical, po glasu sem slišal, da je najbrž jokala. Bila je sama doma, povrhu pa še visoko noseča, resno me je že skrbelo zanjo in za najinega še nerojenega otroka.
Zato sem ji rekel :"Janja, kupili bomo drugega psa", seveda je bila zelo proti in rekla, da noče več nikoli imet psa. OK, sem rekel jaz, "ga bom pa zase kupil"
Na Bolhi sem zasledil, da se prodajajo mladički Aljaškega Malamuta. Bilo je nerodovniško leglo, ampak jaz takrat še nisem nič vedel o rodovnikih, resnici na ljubo, me to takrat niti ni zanimalo preveč. Lastnica psov je bila zelo prijazna in tudi sicer je zelo v redu oseba, kakor smo ugotovili kasneje, ko smo se spoznali.
Z Janjo sva šla takoj pogledat mladičke in pogled na male puhaste kepice ji je takoj vrnil nasmešek na ustnice. Izbiro mladiča je prepustila meni, ker kao bo to itak moj pes.
V leglu je bilo devet mladičev, vendar izbira ni bila ne težka, ne dolga.
Izbral sem svetlo sivo vitko pesjanko, z popolnoma gladko dlakico, v šali sem veliko krat rekel, da je kot Polh . Ni bila glasna in vsiljiva, nekako ponosno je stala sredi legla in dajala vtis, da ima vse pod kontrolo. Mladički niso bili še za oddajo, počakati bomo morali še tri dolge tedne. Kot otroka sva odštevala dneve in kolikokrat morava it še spat, da bo psička naša. Vmes smo jo šli tudi dvakrat obiskat. Nadeli smo ji rdečo indijansko ovratničko, da se bo vedelo kater mladiček bo naš, ampak vseeno bi jo prepoznal na kilometer. Stare mame so rekle, da rdeča barva odganja uroke in zle duhove stran, torej je ovratnica zelo dobro opravila svoje delo :)
Zakaj sem ji dal ime Xena ?
Hoteli smo, da bi bila zdrava, močna, lepa, pogumna, borbena in bi pogumno stopala skozi svoje pasje življenje. Da bi z lahkoto opravila z vsemi zlimi duhovi ( bolezni ), tako kot njena soimenjakinja iz filma. Moram reč, da ji danes njeno ime popolnoma ustreza, Xena ni psička, ki bi se česarkoli bala, je zelo radovedna, vendar nikoli vsiljiva in zna pokazat tudi zobe, kadar je potrebno.

Nadaljevanje, sledi !

Povzetek 5. tedna

Danes bom bolj kratek :)

Razen včerajšnjega dog trekkinga ni bilo ta teden nobene omembe vredne vadbe
Teža še vedno počasi pada, no ja saj tudi naraščala ni prav hitro :)

Torej :
- izgubil 1,1 kg, po "tanovem" imam 125,5 kg
samo še pol kilce, pa bom lahko rekel, da sem vrgel dol 10 kg
-2x bikejoring
-1x 3,5 urni dog trekking, kljub temu, da se mi je zdelo lahko, me danes vseeno malo noge bolijo .

Vztrajal bom še naprej in se trudil držat diete, kljub temu, da jo moja dveletna hči Katarinca občasno sabotira, ko mi rine v usta razne čokoladice, smokije, bombončke, piškotke in je zelo žalostna, če ata noče papat, kar mu ona da.

Drugič na Cerk

Danes smo se drugič podali na Cerk, saj nam vrag ni dal miru in nas je zanimalo ali bo zopet tako naporno, kot je bilo prvič. Vreme je bilo danes precej drugačno kot zadnjikrat, zjutraj je termometer kazal -10°c, ko smo prišli pa domov je bilo -1°c (ob 13.00h). Hladen zrak je resnično rezal v pljuča, mislim pa da nam je vsem to kar godilo, saj smo bili precej hitrejši, kot zadnjič.
Bili smo za okrogle pol ure hitrejši na celotni poti, tja in nazaj.
Začetek poti je bil iz vasi Inlauf, na Kremparsko sedlo, od tu pa pot vodi strmo navzgor proti pragozdu Krokar, pot nato poteka ob robu pragozda, nato pa se zopet začne dvigovati proti vrhu Cerka. Pot smo premagovali z dokaj hitrim tempom, saj smo celo pot bodisi hitro hodili, kjer je pa bilo možno smo tudi tekli. Zasluge za hitrost grejo psom saj so bili zelo zagreti za delo in brez njih bi sigurno potrebovali občutno več časa. Tudi v vodljivosti psov smo precej napredovali in počasi začenjata dojemat, kaj pomeni "počasi !" v kakšni krizni situaciji, ali pa takrat kadar moramo čez kako oviro, kjer je usklajenost psa in vodnika zelo dobrodošla. Lahko bi rekli, da je to kakor nekakšen Agility z naravnimi ovirami.
Proti vrhu smo naleteli na sneg, saj je dva dni nazaj v hribih snežilo. Bilo ga je kakšnih 20 cm, pomrznjen pa toliko, da se psom ni nič vdiralo, še posebej je bil dobrodošel na sestopu, ko je blažil udarce na kolena.
Vrh smo dosegli v 1h in 45 min. Na vrhu smo se nekoliko odžejali, potem pa se ka urno obrnili nazaj, da se preveč ne ohladimo. Vode smo imeli tokrat s sabo več kot dovolj, vendar sem bil določen del poti jaz vseeno žejen. Na hrbtu sem imel takoimenovani Camelbak , ampak glej ga zlomka, zaradi nizke zunanje temperature, mi je zamrznila voda v cevki in sem bil zopet na suhem. Mogoče bi pa moral kakšen deci šnopsa primešat v vodo :)
Povratek je potekal pravtako hitro in brez večjih problemov, spotoma smo naredili še par fotk.
Kakor sem rekel :"kar nas ne ubije, nas okrepi", tokrat smo dobesedno pometli s potjo :)

Šarpova zgodba

Pri nas smo imeli psa Kraškega ovčarja, ime mu je bilo Šarp, bil je Janjin ( moja ženička ) ljubljenec in zelo sta bila navezana eden na drugega. Ko je bil star 5 let je po telesu dobil ene čudne bulice in Janja ga je seveda takoj peljala k veterinarju. Po temeljitem pregledu so ugotovili, da ima pes erlihiozo
Zdravili smo ga za to zahrbtno boleznijo, vendar bulice še kar niso izginjale, od časa do časa se je stanje izboljšalo in zopet poslabšalo, dokler ni padla končna diagnoza, rak na limfomih.
Psu se je stanje iz dneva v dan zelo slabšalo, pes je trpel bolečine in zelo težko je dihal, noge ga niso več držale, poleg tega je bil pa zunaj hladen Januar, ponoči so temperature padale na -20°c. Ker je pes živel vse življenje zunaj, ga nismo mogli pripravit do tega, da bi ležal pri nas v hiši, na toplem.
Janja je morala prit do najtežje odločitve v svojem življenju, evtanazija svojega najljubšega prijatelja. Že sama pomisel, da bom kdaj moral prit do te odločitve mi nažene solze v oči. Videla je da Šarpi zelo trpi, in se odločila da prekine to agonijo in trpljenje. Poklicala je našo veterinarko v ambulanto Lesdog , kjer so jo sprejeli, kljub temu da je bilo izven delovnega časa.
Pogumno je stala ob strani svojemu psu pri zadnjih trenutkih njegovega življenja, odšel je mirno in tiho, njegovo trpljenje se je končalo, Janjino pa začelo.
Smrt Šarpa jo je zelo prizadela poleg tega je pa še bila v 6.mesecu nosečnosti, njena žalost je bila tako velika, da sem se na trenutke resno bal, da bi zaradi tolikšnega stresa lahko prišlo do prezgodnjega poroda, ali še celo kaj hujšega. Zato sem se odločil, da nemudoma kupimo drugega psa. Psa, ki bo odporen, močan, zdrav in bo dolgo živel. Tako je v naše življenje prišla Aljaška Malamutka Xena, njeno zgodbo napišem naslednjič, bo pa veliko bolj vesela :)

Povzetek 4.tedna

Od sedaj naprej bodo poročila o tedenskih rezultatih ob ponedeljkih, če ne imam ob nedeljah preveč pisanja he-he :)

Torej kaj smo delali ta teden, pardon, prejšnji teden :D

- shujšal za 1,8 kg, počutim se odlično, preveč je treba jest ( 6. obrokov dnevno )
torej teža po tanovem znaša 126,6 kg ( začel pri 135, 1kg )
- 2x trening z utežmi, moram priznat, da mi uteži ne ležijo preveč, je lepše zunaj na svežem zraku !
- prekolesaril 71 km z gorcem po hribih
- 4x pasji krog ( bikejoring ), na zadnjem smo zopet porušili osebni rekord, ki po tanovem znaša 53 minut, bravo psa.
- vzpon na Goteniški snežnik

Vzpon na Goteniški snežnik

Tako kot vsako nedeljo do sedaj, smo se tudi danes povzpeli na en hrib v naši okolici, ki pa nam jih počasi zmanjkuje. Tokratni vzpon je bil na Goteniški snežnik ( 1290m ). Moram reč, da smo pričakovali malo več napora in dolgotrajnejšo hojo, tako da smo domov prišli spočiti in še polni moči, tako psi kot vodniki.
Pot sama je kar lepa, srednje strma, hodi se skoraj po robu strmega previsa, posuta s suhim listjem na katerem kar drsi, zaradi tega sem se kar nekaj krat jezil na Kasa, saj me je vlekel res močno in neutrudno, kar pa ni najbolj prijetno če ti spodrsne. Sta se pa tako pes kot tudi psica odlično odrezala, bila sta res pridna in marljiva. Xeno je imel pripeto nase Miro, in pravi da je bila res pridna in ubogljiva. Bo pa potrebno še nekaj časa, da se tako psi kot tudi vodniki navadimo hodit eden z drugim po ozkih in strmih stezicah :)
Kot posebnost tokratnega pohoda lahko omenim to, da smo na vrhu zasledili dokaj sveže sledi Medvedke z mladičem, sneg je bil precej potacan, kar pomeni, da se "mamica" najbrž več ali manj zadržuje v bližini, možno je, da ima v bližini brlog, vendar nas to ni najbolj mikalo raziskovat. Šli smo narest par fotk z razgledne točke potem pa smo se diskretno in brez pretiranega kravala umaknili iz njihovega življenjskega prostora.
Sem pozabil omenit tudi to, da smo zjutraj v skalovju videli Gamse, ampak samo nakratko, jih je zelo težko ujet v fotoobjektiv, pa tudi nimam takega fotoaparata, ker bi potreboval kar precejšen zoom.

Pospešen trening

Včeraj smo bili s psi tako kot prejšnje dni na treningu bikejoringa na naši 11 km dolgi stezi.
Psa sta bila kar razpoložena za tek saj je bilo zunaj 1°c. Tokrat je šel z nami tudi Miro s svojim kolesom, in smo izvedli en zanimiv poizkus. Ko je psom popustila motivacija za vleč, nas je Miro prehitel in se delal kot da nam hoče pobegnit. To je bilo za pasji ego res preveč in sta si trudila na vso moč, da ga ujameta. Sploh sem bil presenečen nad psico, ki se po navadi bolj sprehaja zdraven, kot vleče, zdaj pa je tekla in vlekla kot nora, dosegla sta hitrost 30 km/h, kar je za Malamute kar velik. Po slabem kilometru je Miro pustil, da smo ga ujeli in prehiteli, tko da sta psa dosegla svoje, jaz pa tudi. Moram reč, da sem bil zelo zadovoljen s tem treningom.
Vajo smo ponovili še enkrat tik preden smo prišli domov. Doma pa je pse že čakala sveža voda in nagrada v obliki slastnega priboljška.

povzetek 3. tedna

Ta teden sem bil nekako na povprečju s treningi in tudi z dieto, s katero sem imel par manjših prekrškov.
Treningi pa so bili:
-3x pasji krog
na zadnjem smo postavili nov rekord proge, ki znaša 56 minut.
Ko smo ta krog odpeljali/odtekli prvič je znašal čas 1h in 7 minut, torej je to kar dober napredek, tako za pse, kot tudi zame :)
-1x canicross 7 km
-1x eno urni trening z utežmi
Rezultat vsega tega je izguba 1,7 kg, skupno torej 6,7 kg od začetka hujšanja.
Ta rezultat je več kot zadovoljiv, saj sem predvideval tedensko izgubo 1kg, je pa tudi res, da gre na začetku hitreje, potem pa vedno bolj počasi, dokler ne prideš do ti. "mrtve točke", ampak do tega je še daleč ;)

Canicross po dežju

Danes je neko čudno, kislo vreme, že ves dan rahlo pada dež. Tistih snežnih padavin, ki so jih meteorologi obljubljali ni od nikoder, samo dež, blato in 8°C. Če se bolj književno izrazim in citiram Cankarja, bi rekel :"tipično jutro slovenskih pesnikov in samomorilcev".
Torej že cel dan gledam ven in upam, da bo nehalo deževat, ampak ne kaže nič dobrega. Psa sta se zavlekla vsak v svojo uto in spita. Kas gre v uto samo, če je res slabo vreme.
Malo sem se prekladal sem ter tja po hiši, pojedel kosilo, malo prekontroliral če je na netu kaj novega, pa nič. Izgleda da tudi na druge takšno vreme deluje depresivno.
vseeno se me je začel lotevat nemir in tisto čudno srbenje pod kožo, ki ga odpraviš samo če se pošteno prešvicaš. Na moji nočni omarici pogledam knjigo od Jureta Robiča in si rečem :" jaz moram ven, pa četut bodo modrasi padali z neba". Rečeno-storjeno, oblečem se v trenerko in dežni anorak, obujem gojzarje in gasa ven.
Psa sta se predramila in bila seveda takoj pripravljena za akcijo. Kasa sem privezal nase, Xena pa je bila tko kot je njej najljubše free in že smo tekli skozi gozd.
Tek je potekal intervalno, ker za enkrat še nisem sposoben preteč 7 kilometrov naenkrat, tako da moram vmes tudi malo hodit, pa tudi intervalni trening deluje veliko bolje na telo od klasičnega joggiranja, poleg tega me je pa še pes vlekel kot hudič.
V največjem klancu na progi sva s Kasom zagledala pred nama en trop divjadi in Kas je takoj dal vse od sebe, tako hitr ne bom verjetno nikoli več pretekel tistega klanca ( navzgor seveda ).
Xena pa je bila preveč zaposlena z vohljanjem okrog, njena današnja najdba je bila neka čeljust, kasneje pa je našla še eno taco od srne, oboje sem ji seveda zaplenil.
Domov smo prišli premočeni kot cucki, jaz sem bil malo utrujen, ampak z dobrim občutkom, da sem naredil nekaj dobrega zase in za psa.