No daness smo se prvič preizkusili v tej disciplini "pasjih" športov. Za cilj smo si izbrali drugi najvišji hrib v naši okolici KROKAR.
Krokar je tudi naravni rezervat in pragozd, po katerem ni glih dovoljeno hodit, ampak glede na to, da smo zelo pazljivi do narave in ne delamo škode, smo se vseeno odločili za pot na vrh, koneckoncev bi pa rad vidu tistega, ki bi nam prišel "težit" na tako strm hrib :)
Jaz sem imel pripeta psa nase, poleg tega sem imel še manjši nahrbtnik s sabo, kjer sem imel vodo za psa, čeprav se je kasneje izkazalo, da je bilo vode za psa tudi na vrhu dovolj, našli pa smo tudi še ostanke snega.
Družbo nam je delal tudi moj brat Miro. Na spustu je on prevzel psa, ker jaz sem bil čisto fertig. Xeno smo odvezali in je šla sama, Kasu pa nažalost ne morem zaupat, ker ima močan lovski nagon in ne bi blo prvič, da se sprehod konča tako, da pride par ur za nami domov.
Če povzamem nam je bilo vsem zelo všeč, zato sva se z bratom dogovorila, da gremo naslednjič ven za dva dni, bomo probali še prespat zunaj, da vidimo kako je to in kako se bosta psa kaj odzvala na to.
2 komentarja:
Zdravo!!
Šele danes sem naletel na tale tvoj blog. Res pohvalno, da si se s tako dodelanim načrtom lotil hujšanja in verjamem da ti bo zlahka uspelo.
Lepo je da ste se lotili dogtrekkinga. Je super stvar. -Jaz imam sicer z Buddyjam malo problemov ker takoj ko ga vprežem misli da bova letela 35 km/h :)
Imam pa jaz v planu en trekking po vašem koncu in sicer Roško pešpot. Ali zadevo kaj poznaš??
Poznam vse gozdne ceste od Kolpe do Turjaka, saj je to moje delo.
Pešpoti pa ne poznam toliko, ker po naravi rad hodim tam kjer drugi ne hodijo.
Tudi Kočevski Rog kar dobro poznam ;)
Objavite komentar