Danes sem se po dolgem času ( premora je bilo kar leto in pol ), spet lotil kolesarit. No pri kolesarjenju je ena velika ovira. Imam namreč dva psa pasme Aljaški malamut. Učil sem jih vleke tako, da sem jih vpregel za kolo in smo potem veselo dirjali po gozdnih poteh. Zdaj pa vedno, ko zagledata kolo čist znorita, tko da moram najprej z njima narest en krog. Tko je bilo tudi danes zjutraj, ko smo skupaj naredili 11 km. Mimogrede tej športni disciplini se reče Bikejoring, o čemer bom pa še pisal ;)
Ko smo se vrnili sem bil glih prav ogret za kolesarjenje. Bil sem v dvomih ali naj grem tavečji krog 48 km, ali tamanjšega 28 km. Odločil sem se za manjšega in se zapodil na pot, kot bik v dolino.
Saj bo kar šlo sem si mislil, vendar me je optimizem popustil že v prvem srečanju s klanci. Srce mi je veselo tiktakalo ( merilec utripa sem seveda pozabil doma ), zrak je bil ravno pravšnj 4°c, vendar me noge niso nekako najbolj ubogale, pred mano pa je bilo 7 km klanca.
Ko sem končno prisopihal na vrh sem si mislil, da je najhujše za mano, toda glej ga zlomka tudi po ravnem ni šlo najbolje, tako,da, sem bil vsakega spusta zelo vesel, ko sem prispel domov sem bil že dodobra zdelan, noge so bile svinčene, zdaj pa hodim po hiši kot kakšen zombi iz filma Resident evil
P.S. na zgornjih slikcah so moji bicikli :)
2 komentarja:
Si pa zgoden z kolesom. Jaz sem letos opravil samo eno furo in upam da bo ta vikend lep da se uzopet soravim na kolo - sem že sit trenažerja ....
Ko se malo otopli te pa povabim da skočiva na kako skupno turo :)
Ja, kolo je moja "ljubezen" že od malih nog. Dobrega kolesarja vreme ne ovira preveč. Zimske ture imam še posebej rad, nasploh obožujem temperature pod ničlo in tist občutek, ko ti hladen zrak reže v pljuča.
Objavite komentar