nedelja, 27. januar 2008

Dog trekking na Cerk



Če smo se prejšnji teden povzpeli na drugi najvišji hrib v naši okolici, je logično, da smo se tokrat lotili najvišjega. Tokrat smo hodili po označeni planinski poti, ki nas je peljala mimo pragozda, oziroma po njegovem robu. pot je bila enkrat daljša kot na Krokar. Tokrat smo se malo bolje pripravili, ampak še vedno ne dovolj dobro, saj smo seboj vzeli premalo vode in smo na povratku trpeli pasjo žejo, ok., psa sta po poti nazaj že našla kako lužico, za nas vodnike pa nažalost ni blo nič :( Nikoli, nikoli, nikoli več ne grem na pot brez Camel bak-a, in še vsaj 5 litrov rezerve. Bo treba nabavit tudi psom nahrbtnike, pa naj si nosita vodo zase.
Potovali smo kar hitro, pot ki je po planinskih merilih predvidena za 6 ur smo premagali v okroglih 4-ih urah, kar za takega debeluha kot sem jaz sploh ni slabo.
Bilo pa je zelo naporno, saj smo se komaj, komaj privlekli nazaj na izhodišče. Če ocenim stopnjo napora od 1 do 10, bi rekel 9 ( 10 je če se plaziš po vseh 4-ih ). Toda kaj čmo, izkušnje so vedno težko prigarane, če jih nabiraš in preizkušaš na lastni koži.
Če zaključim, bi se današnja imenovala takole: " Kar nas ne ubije, nas okrepi" !

1 komentar:

Maja Rokavec pravi ...

Super ste, vsi trije! Kar tako naprej. Ob tej tvoji zaključni misli pa sem se spomnila na tole:

"Quod me nutrit me destruit" - kar me hrani, me ubija.

Še veliko volje pri doseganju tvojih ciljev! :)

LP, Maja & Živa