Pri nas smo imeli psa Kraškega ovčarja, ime mu je bilo Šarp, bil je Janjin ( moja ženička ) ljubljenec in zelo sta bila navezana eden na drugega. Ko je bil star 5 let je po telesu dobil ene čudne bulice in Janja ga je seveda takoj peljala k veterinarju. Po temeljitem pregledu so ugotovili, da ima pes erlihiozo
Zdravili smo ga za to zahrbtno boleznijo, vendar bulice še kar niso izginjale, od časa do časa se je stanje izboljšalo in zopet poslabšalo, dokler ni padla končna diagnoza, rak na limfomih.
Psu se je stanje iz dneva v dan zelo slabšalo, pes je trpel bolečine in zelo težko je dihal, noge ga niso več držale, poleg tega je bil pa zunaj hladen Januar, ponoči so temperature padale na -20°c. Ker je pes živel vse življenje zunaj, ga nismo mogli pripravit do tega, da bi ležal pri nas v hiši, na toplem.
Janja je morala prit do najtežje odločitve v svojem življenju, evtanazija svojega najljubšega prijatelja. Že sama pomisel, da bom kdaj moral prit do te odločitve mi nažene solze v oči. Videla je da Šarpi zelo trpi, in se odločila da prekine to agonijo in trpljenje. Poklicala je našo veterinarko v ambulanto Lesdog , kjer so jo sprejeli, kljub temu da je bilo izven delovnega časa.
Pogumno je stala ob strani svojemu psu pri zadnjih trenutkih njegovega življenja, odšel je mirno in tiho, njegovo trpljenje se je končalo, Janjino pa začelo.
Smrt Šarpa jo je zelo prizadela poleg tega je pa še bila v 6.mesecu nosečnosti, njena žalost je bila tako velika, da sem se na trenutke resno bal, da bi zaradi tolikšnega stresa lahko prišlo do prezgodnjega poroda, ali še celo kaj hujšega. Zato sem se odločil, da nemudoma kupimo drugega psa. Psa, ki bo odporen, močan, zdrav in bo dolgo živel. Tako je v naše življenje prišla Aljaška Malamutka Xena, njeno zgodbo napišem naslednjič, bo pa veliko bolj vesela :)
