Novi pasji član

Imamo novega pasjega člana v našem krdelu. Psički je ime Simba snow queen in je čistokrvni , rodovniški, Aljaški Malamut. Zaenkrat samo tale filmček, naslednjič napišem kaj več o njej :)

Xena 2. del

Torej, kot sem obljubil, je tu drugi del zgodbe o naši psički Xeni.
Končno je napočil dan, ko smo šli po našo psičko. Čeprav naj bi bil to vesel dogodek, moram reč, da se mi sploh ni zdel tako. Imela sva občutek, da krademo ubogo psičko njeni mami, bratcem in sestricam in res sva se z Janjo nelagodno počutila zaradi tega. Vendar je Xena to veliko bolje prenesla, kot sva si mislila. Ko sva jo peljala domov, jo je Janja držala v naročju, psička pa se je stiskala k njej.
Ko smo prišli domov, je najprej pregledala vse skupaj in si takoj prilastila največjo igračo, kar jih je lahko našla, 2-metersko stonogo, ki jo je veselo vlačila za nogice in se "borila" z njo. Na začetku smo imeli malo težav z lulanjem po hiši, vendar se je kmalu navadila, da se lula zunaj, težava je bila samo v tem, da je hotela tudi sredi noči ven lulat, zunaj je bilo pa -20°c, brrrrrr. Ampak smo se navadili, tako, da ni blo težko vstat, tudi sredi noči.
Svoj prostor je imela v sobi pod pisalno mizo, kjer je pridno pančkala, po norenju. Zanimivo je to, da majhni kužki zaspijo kjerkoli, ko omagajo, včasih je zaspala tudi sredi kuhinje.
Redno smo jo vodili na sprehode, ona pa nas je iz dneva v dan razveseljevala in ob njej smo malo pozabili na pretekle tegobe. Psička je bila v središču pozornosti, Janja pa jo je zelo vzljubila, tudi z nosečnostjo je bilo hvala bogu, vse v redu.
Končno je napočil tudi veliki dan, ko smo morali v porodnišnico, Xena je seveda ostala doma, s svojimi igračami, kasneje pa sem prosil taščo naj gre po njo, da ne bo predolgo sama, saj nisem vedel koliko časa se bom zadržal pri porodu našega prvega otroka.
Katarinca, je bila točna kot švicarska urica, rodila se je točno na rok, dne 29.3.2006, ob 19.03h, težka pa je bila 3550g, moje veselje, je bilo nepopisno, ko se je vse izteklo v najboljšem redu.
Pozno ponoči sem se vrnil domov, Xena me je nestrpno pričakovala. Ker so pač tisti dan vladale "izredne" razmere, sem ji dovolil, da je spala na kavču.
Mogoče se lahko prav tej mali psički zahvalim, da imamo danes, lepo in zdravo deklico, ko nas je pa tako lepo razveseljevala, da smo ob njej pozabili na vse probleme, hvala ti Xena :)


Se nadaljuje

Xena 1. del

Tokrat bom, kakor sem obljubil, napisal zgodbo o naši psički, Aljaški Malamutki, Xeni, ki bo več delih, da ne bodo posti predolgi :)

Torej po smrti našega Šarpija, sem se odločil, da nemudoma kupim drugega psa, da Janji vsaj malo olajšam bolečino ob izgubi njenega pasjega prijatelja. Ob dopoldnevih ko sem bil na delu sem jo večkrat poklical, po glasu sem slišal, da je najbrž jokala. Bila je sama doma, povrhu pa še visoko noseča, resno me je že skrbelo zanjo in za najinega še nerojenega otroka.
Zato sem ji rekel :"Janja, kupili bomo drugega psa", seveda je bila zelo proti in rekla, da noče več nikoli imet psa. OK, sem rekel jaz, "ga bom pa zase kupil"
Na Bolhi sem zasledil, da se prodajajo mladički Aljaškega Malamuta. Bilo je nerodovniško leglo, ampak jaz takrat še nisem nič vedel o rodovnikih, resnici na ljubo, me to takrat niti ni zanimalo preveč. Lastnica psov je bila zelo prijazna in tudi sicer je zelo v redu oseba, kakor smo ugotovili kasneje, ko smo se spoznali.
Z Janjo sva šla takoj pogledat mladičke in pogled na male puhaste kepice ji je takoj vrnil nasmešek na ustnice. Izbiro mladiča je prepustila meni, ker kao bo to itak moj pes.
V leglu je bilo devet mladičev, vendar izbira ni bila ne težka, ne dolga.
Izbral sem svetlo sivo vitko pesjanko, z popolnoma gladko dlakico, v šali sem veliko krat rekel, da je kot Polh . Ni bila glasna in vsiljiva, nekako ponosno je stala sredi legla in dajala vtis, da ima vse pod kontrolo. Mladički niso bili še za oddajo, počakati bomo morali še tri dolge tedne. Kot otroka sva odštevala dneve in kolikokrat morava it še spat, da bo psička naša. Vmes smo jo šli tudi dvakrat obiskat. Nadeli smo ji rdečo indijansko ovratničko, da se bo vedelo kater mladiček bo naš, ampak vseeno bi jo prepoznal na kilometer. Stare mame so rekle, da rdeča barva odganja uroke in zle duhove stran, torej je ovratnica zelo dobro opravila svoje delo :)
Zakaj sem ji dal ime Xena ?
Hoteli smo, da bi bila zdrava, močna, lepa, pogumna, borbena in bi pogumno stopala skozi svoje pasje življenje. Da bi z lahkoto opravila z vsemi zlimi duhovi ( bolezni ), tako kot njena soimenjakinja iz filma. Moram reč, da ji danes njeno ime popolnoma ustreza, Xena ni psička, ki bi se česarkoli bala, je zelo radovedna, vendar nikoli vsiljiva in zna pokazat tudi zobe, kadar je potrebno.

Nadaljevanje, sledi !

Šarpova zgodba

Pri nas smo imeli psa Kraškega ovčarja, ime mu je bilo Šarp, bil je Janjin ( moja ženička ) ljubljenec in zelo sta bila navezana eden na drugega. Ko je bil star 5 let je po telesu dobil ene čudne bulice in Janja ga je seveda takoj peljala k veterinarju. Po temeljitem pregledu so ugotovili, da ima pes erlihiozo
Zdravili smo ga za to zahrbtno boleznijo, vendar bulice še kar niso izginjale, od časa do časa se je stanje izboljšalo in zopet poslabšalo, dokler ni padla končna diagnoza, rak na limfomih.
Psu se je stanje iz dneva v dan zelo slabšalo, pes je trpel bolečine in zelo težko je dihal, noge ga niso več držale, poleg tega je bil pa zunaj hladen Januar, ponoči so temperature padale na -20°c. Ker je pes živel vse življenje zunaj, ga nismo mogli pripravit do tega, da bi ležal pri nas v hiši, na toplem.
Janja je morala prit do najtežje odločitve v svojem življenju, evtanazija svojega najljubšega prijatelja. Že sama pomisel, da bom kdaj moral prit do te odločitve mi nažene solze v oči. Videla je da Šarpi zelo trpi, in se odločila da prekine to agonijo in trpljenje. Poklicala je našo veterinarko v ambulanto Lesdog , kjer so jo sprejeli, kljub temu da je bilo izven delovnega časa.
Pogumno je stala ob strani svojemu psu pri zadnjih trenutkih njegovega življenja, odšel je mirno in tiho, njegovo trpljenje se je končalo, Janjino pa začelo.
Smrt Šarpa jo je zelo prizadela poleg tega je pa še bila v 6.mesecu nosečnosti, njena žalost je bila tako velika, da sem se na trenutke resno bal, da bi zaradi tolikšnega stresa lahko prišlo do prezgodnjega poroda, ali še celo kaj hujšega. Zato sem se odločil, da nemudoma kupimo drugega psa. Psa, ki bo odporen, močan, zdrav in bo dolgo živel. Tako je v naše življenje prišla Aljaška Malamutka Xena, njeno zgodbo napišem naslednjič, bo pa veliko bolj vesela :)