Pospešen trening

Včeraj smo bili s psi tako kot prejšnje dni na treningu bikejoringa na naši 11 km dolgi stezi.
Psa sta bila kar razpoložena za tek saj je bilo zunaj 1°c. Tokrat je šel z nami tudi Miro s svojim kolesom, in smo izvedli en zanimiv poizkus. Ko je psom popustila motivacija za vleč, nas je Miro prehitel in se delal kot da nam hoče pobegnit. To je bilo za pasji ego res preveč in sta si trudila na vso moč, da ga ujameta. Sploh sem bil presenečen nad psico, ki se po navadi bolj sprehaja zdraven, kot vleče, zdaj pa je tekla in vlekla kot nora, dosegla sta hitrost 30 km/h, kar je za Malamute kar velik. Po slabem kilometru je Miro pustil, da smo ga ujeli in prehiteli, tko da sta psa dosegla svoje, jaz pa tudi. Moram reč, da sem bil zelo zadovoljen s tem treningom.
Vajo smo ponovili še enkrat tik preden smo prišli domov. Doma pa je pse že čakala sveža voda in nagrada v obliki slastnega priboljška.

povzetek 3. tedna

Ta teden sem bil nekako na povprečju s treningi in tudi z dieto, s katero sem imel par manjših prekrškov.
Treningi pa so bili:
-3x pasji krog
na zadnjem smo postavili nov rekord proge, ki znaša 56 minut.
Ko smo ta krog odpeljali/odtekli prvič je znašal čas 1h in 7 minut, torej je to kar dober napredek, tako za pse, kot tudi zame :)
-1x canicross 7 km
-1x eno urni trening z utežmi
Rezultat vsega tega je izguba 1,7 kg, skupno torej 6,7 kg od začetka hujšanja.
Ta rezultat je več kot zadovoljiv, saj sem predvideval tedensko izgubo 1kg, je pa tudi res, da gre na začetku hitreje, potem pa vedno bolj počasi, dokler ne prideš do ti. "mrtve točke", ampak do tega je še daleč ;)

Canicross po dežju

Danes je neko čudno, kislo vreme, že ves dan rahlo pada dež. Tistih snežnih padavin, ki so jih meteorologi obljubljali ni od nikoder, samo dež, blato in 8°C. Če se bolj književno izrazim in citiram Cankarja, bi rekel :"tipično jutro slovenskih pesnikov in samomorilcev".
Torej že cel dan gledam ven in upam, da bo nehalo deževat, ampak ne kaže nič dobrega. Psa sta se zavlekla vsak v svojo uto in spita. Kas gre v uto samo, če je res slabo vreme.
Malo sem se prekladal sem ter tja po hiši, pojedel kosilo, malo prekontroliral če je na netu kaj novega, pa nič. Izgleda da tudi na druge takšno vreme deluje depresivno.
vseeno se me je začel lotevat nemir in tisto čudno srbenje pod kožo, ki ga odpraviš samo če se pošteno prešvicaš. Na moji nočni omarici pogledam knjigo od Jureta Robiča in si rečem :" jaz moram ven, pa četut bodo modrasi padali z neba". Rečeno-storjeno, oblečem se v trenerko in dežni anorak, obujem gojzarje in gasa ven.
Psa sta se predramila in bila seveda takoj pripravljena za akcijo. Kasa sem privezal nase, Xena pa je bila tko kot je njej najljubše free in že smo tekli skozi gozd.
Tek je potekal intervalno, ker za enkrat še nisem sposoben preteč 7 kilometrov naenkrat, tako da moram vmes tudi malo hodit, pa tudi intervalni trening deluje veliko bolje na telo od klasičnega joggiranja, poleg tega me je pa še pes vlekel kot hudič.
V največjem klancu na progi sva s Kasom zagledala pred nama en trop divjadi in Kas je takoj dal vse od sebe, tako hitr ne bom verjetno nikoli več pretekel tistega klanca ( navzgor seveda ).
Xena pa je bila preveč zaposlena z vohljanjem okrog, njena današnja najdba je bila neka čeljust, kasneje pa je našla še eno taco od srne, oboje sem ji seveda zaplenil.
Domov smo prišli premočeni kot cucki, jaz sem bil malo utrujen, ampak z dobrim občutkom, da sem naredil nekaj dobrega zase in za psa.